Zakaj delavci na gradbišču čakajo – in koliko takšno čakanje dejansko stane?

Vsak, ki je že obiskal gradbišče ali naročil gradbena dela, pozna prizor: nekaj delavcev stoji ob strani, se pogovarja ali preverja telefone, medtem ko delo ne napreduje. Razlogov za to je lahko več. Morda čakajo na dostavo materiala, ki zamuja. Morda se je pokvarilo orodje in ni na voljo nadomestne opreme. Lahko pa so svoje delo že zaključili, naslednja ekipa pa še ni pripravljena na začetek.

Na prvi pogled se zdi, da gre za izgubljanje časa. V resnici pa takšni zastoji običajno niso posledica neodgovornosti ali pomanjkanja motivacije delavcev. Gre za sistemski problem, ki ga je v svoji analizi Delivering on Construction Productivity Is No Longer Optional (2024) izpostavilo tudi podjetje McKinsey & Company.

Čakanje, zamude in izgubljene delovne ure so pogosto posledica načina organizacije gradbenih projektov. Dokler teh težav ne bomo reševali sistematično, bodo gradbeni projekti dražji, počasnejši in manj predvidljivi, kot bi lahko bili.

Koliko časa na gradbišču je dejansko neproduktivnega?

Podatki kažejo, da je delež neproduktivnega časa presenetljivo visok.

Raziskava podjetij Autodesk in FMI Corporation ugotavlja, da gradbeni strokovnjaki približno 35 % delovnega časa porabijo za dejavnosti, ki neposredno ne prispevajo k napredku projekta. Sem sodijo iskanje informacij, reševanje nesporazumov, popravljanje napak in čakanje na nadaljnja navodila.

To pomeni več kot 14 ur tedensko na posameznika.

Nekatere raziskave kažejo še višje številke. Po določenih ocenah je lahko tudi do 40 % časa na gradbišču neproduktivnega.

Podjetje Touchplan je leta 2024 analiziralo več kot 321.000 nalog na gradbenih projektih in ugotovilo, da je najpogostejši razlog za zamude čakanje na zaključek predhodnih del. Na drugem mestu je pomanjkanje delovne sile, na tretjem pa zamude pri dobavi materiala in opreme.

Predstavljajmo si gradbišče z desetimi izvajalci:

• električar ne more začeti dela, dokler zidar ne zaključi svojega dela,
• krovec čaka na dvigalo, ki ga uporablja druga ekipa,
• monter oken čaka na material, ki bi moral prispeti zjutraj, vendar pride šele popoldne.

Posamezna zamuda morda ni velika težava. Ko pa se takšne situacije ponavljajo dan za dnem, se lahko projekt zamakne za tedne ali celo mesece.

McKinsey takšne težave opisuje kot sistemsko neučinkovitost. Ne gre za naključne dogodke, ampak za ponavljajoče se vzorce, ki se pojavljajo na skoraj vsakem gradbišču.

Zakaj prihaja do zamud pri gradnji?

Ko material ni tam, kjer bi moral biti

Eden najpogostejših razlogov za zastoje je zamuda pri dobavi materiala.

Čeprav se zdi problem preprost, je v ozadju pogosto zapletena logistična veriga. Material se naroča na podlagi ocen, komunikacija med izvajalci ni vedno usklajena, zaloge pa so pogosto prevelike ali premajhne.

McKinsey ugotavlja, da gradbeništvo še vedno deluje po principu »just in time«, vendar brez logistične podpore, ki bi tak način dela omogočala enako učinkovito kot v proizvodnih panogah.

Posledice so vidne v praksi. Kar 65 % gradbenih podjetij poroča o zamudah zaradi težav v dobavni verigi. Pri nekaterih specializiranih električnih komponentah lahko dobavni roki presegajo celo eno leto.

Okvarjeno orodje: majhen problem z veliko ceno

Drug pogost razlog za zastoje je okvara orodja ali opreme.

Delavec brez ustreznega orodja ne more opravljati svojega dela, podjetje pa mora njegovo prisotnost vseeno plačati. Če je od ene naprave odvisna celotna ekipa, lahko že krajša okvara povzroči visoke stroške.

Najpogostejši razlogi za okvare so:

• pomanjkljivo vzdrževanje,
• prekomerna obremenitev opreme,
• nepravilna uporaba,
• neustrezna skrb za baterije pri akumulatorskem orodju.

Profesionalne znamke, kot je DEWALT, razvijajo orodja za zahtevne razmere na gradbiščih že desetletja. Kljub temu tudi najbolj kakovostna oprema zahteva redno vzdrževanje.

Najuspešnejša gradbena podjetja imajo zato vzpostavljene sisteme za spremljanje orodja, pregled stanja opreme in hitro zamenjavo pokvarjenih naprav.

Čakanje na druge izvajalce

Poseben izziv predstavlja usklajevanje različnih izvajalcev.

Gradbeni projekt lahko primerjamo z žongliranjem več žog hkrati. Vsaka naloga je odvisna od uspešne izvedbe prejšnje.

Če električar zamuja dva dni, posledice občutijo tudi:

• zidarji,
• izolaterji,
• monterji,
• slikopleskarji.

Ker imajo izvajalci pogosto vzporedno odprtih več projektov, zamud ni vedno mogoče enostavno nadoknaditi. Vsaka neizkoriščena ura zato pomeni neposredno izgubo časa in denarja.

Koliko čakanje dejansko stane?

Posledice neučinkovitosti niso zanemarljive.

McKinsey ugotavlja, da pri velikih infrastrukturnih projektih povprečna prekoračitev proračuna znaša približno 80 %, povprečna zamuda pa okoli 20 mesecev.

FMI Corporation ocenjuje, da so gradbena podjetja samo v ZDA zaradi neučinkovitega dela leta 2022 izgubila med 30 in 40 milijardami dolarjev.

Dodatne stroške povzročajo tudi napake.

Raziskava podjetij Autodesk in FMI je pokazala, da je kar 52 % popravil posledica slabe komunikacije ali napačnih informacij. Stroški popravil predstavljajo med 4 in 9 % celotne vrednosti projekta.

To pomeni, da se projekt, načrtovan na milijon evrov, pogosto zaključi pri strošku med 1,3 in 1,5 milijona evrov.

Teh stroškov ne nosi samo izvajalec. Na koncu jih plačajo tudi naročniki, kupci stanovanj in davkoplačevalci.

Tudi v Sloveniji so težave z usklajevanjem izvajalcev in organizacijo del pogosto omenjene pri večjih infrastrukturnih projektih, kot je drugi tir Divača–Koper.

Zakaj se problem ne reši sam od sebe?

Prvi razlog je način merjenja uspešnosti.

Večina izvajalcev spremlja predvsem, ali je projekt zaključen pravočasno in v okviru pogodbenega proračuna. Manj pozornosti pa namenjajo temu, koliko časa je bilo dejansko porabljenega učinkovito.

Drugi razlog je razdrobljenost panoge.

Na enem projektu lahko sodeluje tudi več kot deset podizvajalcev, vsak s svojimi procesi, urniki in interesi. Koordinacija takšnega sistema je zahtevna, odgovornost za celoto pa pogosto ni jasno določena.

Tretji razlog je pomanjkanje digitalizacije.

Po podatkih McKinseyja gradbeništvo sodi med najmanj digitalizirane panoge na svetu. Podjetja tradicionalno vlagajo zelo malo sredstev v informacijsko tehnologijo, zato pogosto nimajo skupnih platform za izmenjavo podatkov in spremljanje napredka del.

Če podatki niso dostopni vsem sodelujočim, je težko pravočasno prepoznati težave in preprečiti zastoje.

Katere rešitve se izkazujejo za učinkovite?

Mikroplaniranje in sprotno spremljanje dela

Uspešna podjetja ne spremljajo le splošnega terminskega plana, ampak pripravljajo tudi podrobne dnevne in tedenske načrte.

Pred začetkom posamezne naloge preverijo:

• ali je material na voljo,
• ali je oprema pripravljena,
• ali je dokumentacija urejena,
• ali je ekipa razpoložljiva.

Tako lahko težave odkrijejo dovolj zgodaj in jih odpravijo, še preden povzročijo zamudo.

Sistematično upravljanje orodja

Podjetja, ki imajo urejen sistem spremljanja opreme, bistveno zmanjšajo število zastojev.

Pomembno je vedeti:

• kje se orodje nahaja,
• v kakšnem stanju je,
• kdaj potrebuje servis,
• kdaj je potrebna zamenjava.

Kakovostno orodje je pomembno, vendar samo po sebi ni dovolj. Enako pomembni so redno vzdrževanje, pravilna uporaba in pravočasni pregledi.

Boljša koordinacija izvajalcev

McKinsey priporoča aktivnejšo vlogo vodje projekta pri usklajevanju izvajalcev.

Njegova naloga ni le administrativno vodenje projekta, ampak tudi povezovanje vseh sodelujočih podjetij in zagotavljanje skupnega pregleda nad potekom del.

Dobra praksa so redni koordinacijski sestanki, na katerih izvajalci preverijo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za naslednjo fazo projekta.

Če se morebitne težave odkrijejo dovolj zgodaj, je njihovo odpravljanje bistveno cenejše in hitrejše.

Kakšno je stanje v Sloveniji?

Tudi slovensko gradbeništvo se sooča s podobnimi izzivi kot tujina.

Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri GZS opozarja na:

• nizko produktivnost,
• omejeno uporabo digitalnih rešitev,
• pomanjkljivo organizacijo dela,
• neučinkovito koordinacijo projektov.

Projekt DIG-IN-KPI je pokazal, da številna slovenska gradbena podjetja še vedno nimajo sistemov za spremljanje napredka del v realnem času.

Z uvedbo BIM metodologije pri javnih projektih Slovenija sicer dela pomemben korak naprej, vendar digitalizacija sama po sebi ni dovolj.

Resnične izboljšave bodo dosežene šele, ko bodo podjetja celovito uredila:

• upravljanje materiala,
• koordinacijo izvajalcev,
• spremljanje napredka,
• vzdrževanje opreme,
• digitalno podporo projektom.

Čakanje na gradbišču ni neizogibno. V večini primerov gre za predvidljive težave, ki jih je mogoče obvladovati.

Podatki McKinseyja kažejo, da podjetja, ki vlagajo v boljše načrtovanje, mikroplaniranje in digitalna orodja, dosegajo manj zamud, nižje stroške in bolj predvidljive rezultate.

Vsaka ura, ko delavec čaka namesto da dela, predstavlja strošek. Ta strošek nosijo izvajalci, naročniki in na koncu celotna družba.

Rešitev ni ena sama. Potrebna je kombinacija boljšega načrtovanja, učinkovitejše koordinacije, kakovostnega upravljanja opreme in sodobnih digitalnih pristopov.